GOLDBERG VARIACIJE,
delo v nastajanju

Plesni koncert  

Anja Mejač, Eva Dolinšek​

Pretekle uprizoritve v letu 2024:
- Narodna galerija, Poletna muzejska noč, 15. junij 2024 //

- Španski borci, Mala dvorana, 19. december 2024

​

...

​

Grof Kaiserling: “Dragi Bach, napiši mi prosim nekaj skladb za Goldberga,da bom lažje zaspal.”
Anja: “Kako pa naj plešem flamenko, ki uspava?”
 

Plesalka, koreografinja Anja Mejač v sodelovanju s čembalistko Evo Dolinšek in umetniško ekipo raziskuje v brezčasnem prostoru Goldberg variacij – BWV 988. Gre za večplastno delo baročnega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha, sestavljeno iz arije in 30 variacij, ki ji sledijo. Vse imajo osnovo v ariji. Koreografska izhodišča nastajajo iz študija glasbene partiture. Vzpostavlja se koncept ponavljanja, variiranja znotraj ponovitev, nenehnega vračanja enakega ter transformacije izvajalca ob ponavljanju.

​

Anja se sprašuje, morda pa je ključno kaj je arija in kaj je arija zame? Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opisuje med drugim kot lastnost. Čembalistka jo označi kot osnovno podstat, ki se skoraj celično preliva v vse, kar z njo počneš, v vsako variacijo. Kako to prenesti v gibalni jezik? Snujem svoj ples ob posnemanju glasbe ali gradim in »Goldbergu« sopostavljam lasten sistem, lastno arijo, ki z glasbo gradi enakovreden odnos? Avtorica se sprašuje celo, ali jo raziskava lahko pripelje do te točke, da ji »na Goldbergu« osnovani sistem omogoči zvočni ples brez glasbe? Drugače rečeno, ali lahko variacije na Goldberga pripeljejo do tega, da ponavljanje glasbo v nekem krogu izvrže? Kaj potemtakem ostane?

​

Skozi večletno raziskavo se Anja ukvarja z oblikovanjem podobe, ki sledi razvoju odrskega jezika – razstavljanju zvočno-gibalne flamenko forme, prepajanju s somatiko in hkrati ohranjanjem tega, »kdor jaz pravzaprav sem«. Pri raziskavi gibalnega jezika sodeluje s koreografinjo Snježano Premuš in snovanjem kostuma z Nino Čehovin. Kaj od flamenko forme ostaja in kako se pojavlja? Gre za neke vrste ločitev od podobe, a ta nekako še vedno nekje obstane. Kot nekakšen »solo z objekti, ki so od podob ostali«. Tako si prizadevamo zgraditi sitem, ki nam najprej sicer služi, potem nas postopoma razčloveči, nato nepotrebno (nas) izvrže, mogoče na koncu celo sam po sebi deluje brez nas. So to moje Goldberg variacije? Sistem – partitura, ki mi omogoči, da za trenutek pozabim kdo sem, in lahko v miru zaspim.